Zaradi varnostnih potreb so v primerni razdalji od močvirja in morske obale že v rimskem obdobju pričeli graditi velike povezovalne ceste, ki so povezovale naselbinska središča v padski nižini z Akvilejo. Tako je rimska cesta Annia, ki jo je leta 131 pred Kristusom dal zgraditi pretor Tito Annio Rufo, z namenom, da bi povezal mestna središča ob jadranski obali in Akvilejo, tekla mimo Padove, Altina in se potem, ko je prečkala reko Livenzo, nadaljevala čez ozemlje, kjer so severno od močvirja ob reki Lemeni leta 42 pred Kristusom zgradili mesto Concordia. Tu je cesta Annia prečkala konzulsko cesto Postumio, ki jo je leta 148 pred Kristusom dal zgraditi konzul Postumio Albino; cesta je potekala od Genove mimo padskih središč in Vicenze do Oderza, kjer je dosegla območje Concordie in nato Akvilejo. V sodobnem času se trase novih cest na območju zgornjega Jadrana bistveno ne odmikajo od starih rimskih tras, enako upoštevajo te trase tudi železniška proga, zgrajena v devetnajstem stoletju ali pa v naslednjem stoletju zgrajena avtocesta Benetke Trst.
Vse to je omogočilo spoznavanje ozemlja, ki je omejeno le na nekatera središča ob glavnih cestnih poteh med Livenzo in Tilmentom, in je hkrati podobno prometnemu koridorju, bogatemu zaradi posebnih značilnosti in znamenitosti, v primerjavi s tem pa je ostal v senci pas podgorskega sveta severno od Portogruara, povsem zanemarjena pa so območja, ki se nahajajo na med Portogruaro-Concordia in morjem. To so zemljišča, ki so že po tradiciji označena kot močvirnata, osamljena, podvržena poplavam ter malo varna. Če izvzamemo vodne tokove (Livenza, Lemene, Tilment), ki tečejo ob cestah na nasipih, so bile prometne povezave z obalo do sredine preteklega stoletja zelo redke; Tako je bilo obalno mesto Caorle v primerjavi z njegovim zaledjem osamljeno in je izkazovalo posebne oblike gospodarskih in kulturnih dejavnosti, ki so bile bolj povezane s središči v Laguni kot z ozemlji med Livenzo in Tilmentom.
Velika vodnoregulacijska dela, izsuševanje zamočvirjenih območij gospodarsko, kmetijsko in industrijsko ovrednotenje, ki so potekali med koncem 19. stoletja in drugo polovico 20. stoletja, so temeljito spremenili izgled pokrajine in tradicionalno podobo prometnega koridorja je zamenjal nov videz z novim cestnim omrežjem, ki na lahek način povezuje stara in nova središča in omogoča, da lahko vedno bolj spoznavamo in cenimo arheološke, arhitekturne in vodnogradbne ostaline preteklosti in tudi naravne znamenitosti, ki so različno razporejene in so še posebej prepričljive za obisk.
Številne od teh cest so povezane z obsežnimi izsuševalnimi posegi in z gospodarskim vrednotenjem ozemlja, med katerimi so različni tehnični delavci, upravniki in predvsem kmečke družine pogumno in vztrajno korak za korakom zarisali novo podobo podeželja in urbanih središč. Gre za skupinsko delo krajevnega prebivalstva, ki je le bežno označeno na straneh zgodovinskega dogajanja, a predstavlja tesno povezanost z vsem socialnim in gospodarskim razvojem ozemlja na območju Portogruara. Na trgu v Concordii stoji pomenljiv spomenik posvečen "delavcu pri izsuševalnih delih", ki je mladostno delo kardinala Celsia Constantinia/ Celso Costantini, ki je bil rojen na tem območju. Kardinala je zelo privlačila umetnost, nato je postal izstopajoč predstavnik vatikanske diplomacije, vendar je ostal globoko navezan na krajevno prebivalstvo in osebnosti, ki so se ukvarjale s tehničnimi dejavnostmi, kakršen je bil inženir Antonio Del Pra, in ki so bili nosilci velikih vodovodnih posegov v prvi polovici 20. stoletja.
Na podeželju med Livenzo in Tilmentom je med velikimi izsuševalnimi del nastalo na desetine vodnih drenažnih objektov, nekateri med njimi so dobro vidni, drugi manj, vsi še vedno delajo in opominjajo ter izpričujejo velike spremembe, ki so nastale v prejšnjem stoletju.
V zadnjih petdesetih letih je turistični razvoj na obmorskem območju še bolj okrepil in obogatil zanimivo in krajinsko ter okoljsko izstopajočo pokrajino, kjer se vse do velikega Jadrana med seboj prepletajo dobro obdelano podeželje, goste goščave, cenjena turistična območja in kjer se križajo reke, kanali, vodni bazeni, nasipi in močvirnata zemljišča .

Razvoj prometnih poti, skladnih z zgodovinskimi cestnimi povezavami med Benetkami in Trstom, gospodarska rast, ki je v nekaterih območjih usmerjena v vinogradništvo, v drugih pa v turizem, nadalje poudarjanje sredstev, ki omogočajo premikanje iz kraja v kraj (avtomobil, kolo, konj, čoln, peš hoja) so vzpodbudili nekatere poti obiskovalce, ki so usmerjene k spoznavanju pokrajine. Te poti v nekaterih primerih posnemajo običajno turistično ponudbo, v drugih pa se od nje razlikujejo in predvsem vrednotijo ceste, gradbene objekte povezane z izsuševanjem pokrajine ter vodijo k odkrivanju zgradb in novih in zanimivih mest za obiskovalce.