Atlante: scheda n.32

atl img 32

 

Corografia delle bonifiche tra Sile e Tagliamento distrutte o danneggiate dalle operazioni belliche e ripristinate, Tav. XIII in Rossi Merighi A., L’attività del magistrato alle acque dopo la guerra: le bonifiche, Milano, Alfieri e Lacroix, 1922
La corografia, relativa alle bonifiche tra Sile e Tagliamento distrutte o danneggiate nel Primo Conflitto Mondiale e ripristinate, è tratta da una pubblicazione dedicata all’attività compiuta dal Magistrato all’indomani della conclusione della Grande Guerra. Infatti, le operazioni belliche di cui il territorio era stato teatro nel 1917-18, avevano pesantemente compromesso quanto già realizzato: ai riallagamenti volontariamente messi in atto dalle truppe italiane per ritardare l’avanzata nemica, avevano fatto seguito le deliberate distruzioni degli impianti e dei manufatti da parte dell’esercito austriaco in ritirata. Nonostante i danni ingenti, l’opera di “ricostruzione” e rilancio della bonifica è tempestiva ed efficace, resa possibile dagli stanziamenti governativi e concretizzata dall’azione sul terreno dei singoli proprietari e, soprattutto, del Magistrato alle Acque. Una conditio sine qua non per la ripresa dei progetti di bonifica interrotti dalla guerra, è la riparazione delle macchine idrovore danneggiate o la sostituzione di quelle distrutte. La carta illustra la situazione al 1922: appare evidente l’elevata concentrazione di idrovore ripristinate situate nei pressi del corso della Livenza, come pure tra Portogruaro e San Stino e a nordest di Caorle. Per quanto riguarda il territorio dinteresse, risultano rimesse in funzione le idrovore private Curti e Valeri, Trevisanato, Franchetti, Borin, Chiggiato, Piva, nonché gli impianti consorziali del 2° e del 3° Bacino di San Michele al Tagliamento. In molti casi, la necessità della ricostruzione agisce pure come occasione di modernizzazione: non pochi impianti precedentemente alimentati a carbone o a olio combustibile vengono, infatti, elettrificati. La carta riflette, per quanto indirettamente e in maniera incompleta, la situazione oramai consolidata delle bonifiche private, mentre la tendenza consorziale, congelata o posticipata dalla cesura bellica (ad esempio ,l’operato del Consorzio di Bonifica di Lugugnana viene interrotto sul nascere), avrebbe dispiegato solo successivamente le proprie potenzialità. [F.C.]

Corografia delle bonifiche tra Sile e Tagliamento distrutte o danneggiate dalle operazioni belliche e ripristinate, table XIII in Rossi Merighi A., L’attività del magistrato alle acque dopo la guerra: le bonifiche, Milan, Alfieri e Lacroix, 1922
This chorography, which relates to the reclaimed areas lying between the Sile and the Tagliamento that had been destroyed or damaged during World War I and then restored, is drawn from a book dealing with the activities carried out by the Water Management Authority once the Great War was over. As a matter of fact, in 1917 – 1918 this region was theatre of hostilities that had almost destroyed what had been done: Italian troops voluntarily flooded the countryside to prevent enemies from advancing, and then the retreating Austrian army razed plants and buildings. In spite of the considerable damages, the redevelopment and the new impetus in land reclamation was immediate and effective; it was carried out thanks to government funding and accomplished through the work of individual proprietors and the Water Management Authority. Repairing the damaged water scooping machines or replacing the destroyed ones was the indispensable condition to resume those reclamation projects that the war had stopped. The map shows the 1922 situation: we can notice the huge number of restored water scooping plants lying near the Livenza, and also between Portogruaro and San Stino or north-east of Caorle. As for the area we are examining, we see that Curtis and Valeri’s, Trevisanato’s, Franchetti’s, Borin’s, Chiggiato’s and Piva’s private water scooping plants were working again, in addition to the Syndicate’s one in the Basin II and III of San Michele al Tagliamento. In many instances, the need of redevelopment was as an occasion to modernize: several plants that previously had been fed by coal or fuel oil, were electrified. This map mirrors, even if in an indirect and incomplete way, the state of affair of private land reclamation, which had made its way; whereas the tendency to join Syndicates, which had been hindered by the war (Lugugnana Land Reclamation Syndicate was stopped at the very beginning), will show its potentials only later. [F.C.]

Horografija bonifi kacij med rekama Sile in Tilment, ki so jih uničile in poškodovale vojaške operacije ter njihova ponovna obnovitev, Mapa. XIII in Rossi Merighi A., Dejavnost vodnogospodarske uprave po vojni: bonifikacije, Milan, Alfieri in Lacroix, 1922
Opisni prikaz ozemlja na območju bonifikacije med rekama Sile in Tilment,  ki so jih uničili ali poškodovali med prvo svetovno vojno in jih nato obnovili, je povzet iz publikacije posvečene dejavnostim, ki jih je izvajala Vodnogospodarska uprava takoj po zaključku Velike vojne. Vojne operacije, ki jim je bilo ozemlje podvrženo med leti 1917 in 18 so namreč močno prizadele vse tisto, kar je bilo prej zgrajeno; z namenom, da bi zadržali napredovanje sovražne vojske, so italijanske vojaške enote prostovoljno sprožile poplave, odgovor na to pa so bili ukrepi avstrijskih enot ob umiku, ki so odločilno poškodovale naprave in gradbene objekte. Kljub velikanski škodi so bili obnovitvena povojna dela in ponovna uveljavitev bonifikacije možni z naglim in učinkovitim vladnim vlaganjem, uresničevali so jih posamezni lastniki in predvsem Vodnogospodarska uprava. Neobhoden pogoj/conditio sine qua non za izvedbo projektov bonifikacije, ki je bila med vojno prekinjena, je bilo popravilo poškodovanih drenažnih črpalk ali pa zamenjava uničenih. Karta prikazuje položaj leta 1922, vidna je povečana koncentracija vnovično postavljenih črpalk v okolici toka reke Livenza, kot tudi med krajema Portogruaro in San Stino severovzhodno od mesta Caorle. Na obravnavanem območju so pričele delovati privatne vodne črpalke Curti in Valeri, Trevisanato, Franchetti, Borin, Chiggiato, Piva, kakor tudi konzorcijske naprave iz 2° in 3° Bazena v San Michele al Tagliamento. V mnogih primerih je potreba za predelavo naprav učinkovala tudi kot možnost za modernizacijo, tako so mnoge drenažne naprave, ki sta jih prej poganjala premog ali tekoče gorivo, elektrifi cirali. Zemljevid sicer posredno in na nepopolen način odseva stanje na področju privatne bonifikacije, ki se je že utrdilo, delovanje konzorcijev, ki je bilo zamrznjeno ali odloženo zaradi vojaške prekinitve (na primer delo Konzorcija za bonifi kacijo Lugunana je bilo prekinjeno že ob njegovem nastanku), pa se je lahko šele za tem pričelo. [F.C.]